Dva od mojih sinov se bosta torej v osnovni šoli angleščine učila šest let, kar je skupaj 722 šolskih ur, medtem ko se je bo najmlajši učil vseh devet, kar znese 228 šolskih ur več. Lahko bi sklenila, da bosta dva sinova prikrajšana, medtem ko bo tretji pridobil. In to samo zato, ker je ravno prav mlajši od obeh bratov in je ujel spremembo v sistemu poučevanja angleščine v osnovni šoli.

Za razliko od veliko staršev mene bolj moti to, da z angleščino mučijo najmlajšega, in ne to, da sta starejša dva iz igre.

Kako se je sploh začelo

Angleščina je od lanskega šolskega leta na nekaterih osnovnih šolah v prvem razredu neobvezni izbirni predmet. Kar pomeni, da smo starši imeli možnost, da otroka na ta predmet prijavimo ali pa tudi ne. Potem imaš še obvezne izbirne predmete, pri katerih moraš obvezno izbrati med več predmeti, ampak to pride na vrsto pozneje.
Če se je takšno ali drugačno izbiranje prej začelo na predmetni stopnji, zdaj veselo izbiramo že na začetku osnovne šole.

Čeprav marsikdo od staršev, otrok pa sploh, nima pojma, kako bo vse skupaj potekalo.
Večini staršev se zdi odločitev za učenje angleščine koristna za njihovega otroka, čeprav učiteljice običajno med vrsticami povejo, da so še majhni, da so šele začeli hoditi v šolo in da že brez dodatnih ur nimajo pojma, kaj jih čaka.

Vseeno se zgodi, da na pravljične urice ne pride nihče, pri angleščini je pa nepopisna gneča.
Marsikdo, ki je imel sprva pomisleke, se je za angleščino odločil zato, ker jo je izbrala večina. Ker v bistvu nočeš, da je tvoj otrok edini, ki binglja po šoli, medtem ko vsi drugi počnejo nekaj drugega.
Starši smo torej padli v paniko, da otroci ne bodo česa zamudili, ali pa nismo želeli, da bi bil naš otrok edini, ki se angleščine ne uči.

Izbira je bila mogoča samo na začetku. Ko se enkrat odločiš, moraš vztrajati do konca, torej do četrtega razreda, ko je predmet na rednem programu.

Teorija in praksa

Če sem prav razumela učni načrt, naj bi bilo učenje tujih jezikov v prvem razredu čim bližje naravnemu usvajanju prvega jezika. To pomeni, da naj bi se angleščine otroci učili podobno, kot so se učili slovenščine oziroma jezika, ki ga govorijo njihovi starši in okolica.

Vsi vemo, da se otroci lahko učijo več jezikov hkrati, vendar se bojim, da ne v šolskih klopeh. Vsem učnim načrtom in didaktičnim metodam, ki jih premore učiteljica navkljub. Sploh v šolstvu je velikokrat tako, da je teorija eno, praksa pa nekaj drugega.

Po mojem ta recept drži samo, če se otroci drugega jezika učijo na isti način, kot se naučijo maternega. Mimogrede. Kar pravzaprav pomeni, da sploh ne gre za tuji jezik. Srečni torej tisti otroci, ki imajo dvojezične starše, in tisti, ki so kdaj živeli v tujini.

Če naš partner ni Anglež, Američan, Avstralec ali kar je še takšnih, pa so naši zavezniki kvečjemu risanke in filmi, ki niso sinhronizirani v slovenščino. Ko bomo ukinili te, bo to našim otrokom odneslo bistveno več, kot jim zdaj prinašajo ure učenja angleščine v začetnih razredih osnovne šole.

Prvošolci in drugošolci v razredu vsak teden preživijo dve dodatni šolski uri. Naučijo se pa itak bolj malo – vem iz prakse, ker sem lansko leto spremljala, kaj je od pouka angleščine odnesel moj najmlajši.

Starši proti učiteljem

Angleščina je ponavadi na urniku zgodaj zjutraj ali pa zadnjo uro pouka. Zaradi nje prvošolci in drugošolci prihajajo v šolo prej oziroma tam ostajajo dlje. Učiteljice pravijo, da so že brez tega preobremenjeni in utrujeni. Da zaradi dodatnih ur težje sledijo drugim predmetom.

Ampak kot kaže, jih nihče ne posluša. Starši raje samoiniciativno organizirajo dodatni pouk angleščine, ker njihovi otroci spadajo v generacijo, ki ji učenje še ne pripada avtomatično. Poiščejo zunanjega učitelja, ravnatelja prosijo za brezplačni najem enega od razredov, učitelju pa storitev tudi ustrezno plačajo.

Potem pa veliko tudi pričakujejo. Otroci do konca šolskega leta žal ne pridejo dlje od “hello” in “how are you”, pa nekaj angleških pesmi znajo zapeti, pri čemer je vprašanje, ali jih tudi razumejo.

Učiteljice, good luck!

Nič torej ne zavidam učiteljicam angleščine v prvem razredu, ki so večinoma prijazne, simpatične in verjetno tudi dobre učiteljice. So pa tudi malo prestrašene. Vejo namreč, da čudežev ne bo.
Zato se že na roditeljskih sestankih, na katerih predstavijo svoj program, sicer malo po ovinkih, ampak vseeno dovolj jasno opravičijo, ker znanje prvošolcev ob koncu šolskega leta morda ne bo takšno, kot si starši predstavljamo.

Potem pa še enkrat od začetka

Spremembe učnega načrta za učenje angleščine v četrtem razredu niso predvidene. Kar pomeni, da bo šlo takrat spet od začetka ne glede na predznanje, ki ga bodo nekateri imeli. Učitelji povejo, da učenci, ki se v prvi triadi angleščine niso učili, snov nadoknadijo v nekaj mesecih.

Zato jaz res ne razumem, zakaj je taka panika. Generacijam otrok, ki odraščajo v digitalni družbi, znanje angleščine zagotovo ne uide. Lahko pa zamudijo kaj drugega.
Poznam učiteljico, ki je angleščino učila na eni od jezikovnih šol, kamor so starši svoje otroke v popoldanskih urah vozili na tečaje. Prepričana je, da bi njenim šestletnim tečajnikom veliko bolj koristilo, če bi se tistih 45 minut crkljali v njenem naročju.

Ali pa še bolje – v naročju svojih staršev.

To je v enem šolskem letu kar 228 ur crkljanja več. Jaz sploh nisem v dilemi.