Tina in fantje
Čez vikend smo šli v Bovec, kjer je bil Rožle na taboru. Rod Sivega volka je praznoval 40. rojstni dan, zato so nas povabili, da skupaj z otroki preživimo njihov zadnji taborniški dan in jih nato odpeljemo domov. Če imaš tri otroke je vedno dobrodošlo, da katerega od njih nekaj časa ni, a ga kljub temu začneš pogrešati.
Pa ne samo ti, pogrešajo ga celo drugi otroci, ne glede na to, da se sicer med sabo kar naprej nekaj pričkajo. Ko so se po desetih dneh končno zagledali, je bil to kar ganljiv prizor – v takšnih trenutkih bratska ljubezen res ne pozna meja. Natan je nato ves dan kot senca sledil Rožletu, medtem ko so bile Vitalu bolj pri srcu prijateljice tabornice, ki so ga po taboru nosile štuporamo in ga bogato zalagale z bomboni. Kljub Vitalovim običajnim predstavam, je bil glavna zvezda Rožle.
To je najin prvi dialog:
Jaz: No, Rožle, kako si se imel?
Rožle: V redu.
Jaz: Kaj ste pa kaj počeli?
Rožle: Šli smo na enodnevca in na dvodnevca.
Jaz: Kam pa?
Rožle: Ne spomnim se, neki na M …
Jaz: A še kaj?
Rožle: Mami, zdele se res ne spomnim.
Potem nas je Rožle ves navdušen (bos) odpeljal petnajst minut hoje stran, do sklace, kjer se niso samo kopali, ampak so predvsem izvajali vratolomne skoke s te skalce, ki seveda ni skalca, ampak tri metre visoka skala, s katere si lahko skočil in čofnil v Sočo, ki ima trenutno ene 16 stopinj. Aljaž je skoraj zmrznil, že ko je samo stal v vodi in fotkal tabornike, ki so leteli dol. Vsak je skočil ene šestkrat, Aljaž pa samo enkrat, kar pomeni, da je bilo res mraz.
Potem so nam skuhali slastno kosilo in nas peljali en krog po taboru. Res je fascinantno, kako imajo vse urejeno. Elektrike ni, kuhajo na plinu, a je vseeno vse skupaj kot gospodinjstvo v malem. Vse pošlihtano … tukaj se pomiva posoda, to je odcejalnik, tam pomije, zraven odplake … skratka ni da ni. Otroci sami skrbijo zase in za tabor: pomagajo kuharici pri pripravi kosila, vsak potem pomije svojo menažko, dežurni vod pa pospravi kar ostane. Vsake toliko naredijo čistilno falango – postavijo se v dolgo vrsto, hodijo čez tabor in sproti pobirajo smeti. Ponoči se vsaki dve uri menjajo na straži, da jim kdo ne ukrade zastave, ves tabor pa spravljajo na kup dračje in veje za taborni ogenj, ki zagori zadnji večer, najbolj svečan med vsemi, ki se ga vsi veselijo tudi za to, ker jim takrat ni treba zgodaj spat. Nihče jih ne sprašuje, če so dovolj oblečeni ali če niso česa pozabili – pravi tabornik vse to sam ve, ne glede na to, koliko je star. Ko prideš na obisk, sicer pod povštrom najdeš blaten gojzar, v kovčku je pa vse vestno zloženo, pa ne zaradi vestnega tabornika, ampak za to, ker se je slučajno pozabil preobleči.
Tri lušne taborniške:
*ko se v taboru nabere dovolj predmetov, ki izgubljeni ležijo naokoli, na zboru izvedejo dražbo. Lastnik lahko dobi predmet nazaj v zameno za določeno število sklec. Rožle je doma pozabil zobno pasto in se je zagrebel za eno, ki je ni nihče hotel nazaj. 50 sklec in bila je njegova. Tabornik se znajde!
*vsak tabornik ima svojega skrivnega prijatelja, ki mu ga preko žreba dodelijo na začetku tabora. Skrivni prijatelji si med sabo pošiljajo sporočilca in darilca, ki jih oddajo v poštni nabiralnik v jedilnici pri tem pa nikoli ne izvejo drug za drugega. Rožle je po pisavi ugotovil, da je njegova skrivna prijateljica ‘ena starejša punca’, ki mu je ves čas risala risbice in pošiljala bombone.
*taborniki se tudi poročijo. Ženin in nevesta izžrebata nalogo, ki jo morata opraviti pred taborniškimi svati. Rožle je bil ‘very wanted’, ker sta bila v njihovem vodu samo dva fanta in je imel veliko izbire. Odločil se je za sošolko Lano, ki je zdaj njegova taborniška žena. Za nalogo sta morala za en večer zamenjati oblačila, več pa nisem uspela izvedeti, ker je rekel ‘mami, ne sprašuj, ker mi je ful nerodn’.
Na netu sem našla 12 taborniških zakonov in tole je zelo eksplicitni PR za taborništvo.
Le kdo si ne želi takšnega otroka?
Danes smo dobili kartico na kateri piše:
Dragi mami, oči, Vital in Natan,
Jaz se imam fino in upam, da se zabavate tudi vi. Kopam se v Soči in ta dan ko to pišem delam lakotnika, to pomeni, da nič ne ješ od jutranjega zbora do večernega zbora. Julijanu sem danes v palico izrezljal njegovo ime. Pišite mi kaj.
Lep pozdrav,
Rožle
Lakotnika je baje opravil brez težav (medtem, ko so bili drugi na kosilu, je revež lačen napisal kartico domov), molčečnika pa ne. Si kdo predstavlja biti tiho od jutra do večera,medtem ko je okoli tebe ves čas ena sama žurka?
Ah ja, taborniki… najjače počitnice od 2 razreda pa vse do enga 25ga (leta, ne razreda). Ne bi zamenjal za nobeno kolonijo in druge alternative ki so bile v mojih cajtih. Skozi vse faze od tamalih, ko smo bli dežurni krivci za vse, da so ta stari le imel nekoga da jim je ribal latrine (in takrat ni bilo kemičnih, pač pa jama, ki je bila vsak dan manj globoka in vsa vsebina se je seveda videla skozi rešetke, da o vonjavah ne govorim) pa do zrelejših let, ko si si splaniral že vse po svoje, tudi trodnevni bivak, sredi kočevskih gozdov, opremljeni z roštiljem in vsem mogočim. SKratka noro, vsako od 20 taborenj je bilo noro dobro. Priceless. Pa res tut enga kretena v 20 letih pri tabornikih nisem spoznal, le bolj ali manj posrečene osebke.
Ma, niti lakotnika ne bi zdržala 🙂
Si kr predstavljam Vitala, čez ene deset let, v podobnem objemu, s podobno punco.
Ja, sam se bojim, da fotke ne bo in ne bomo imeli pojma s kom se stiska:)
Aaah, spomini! Sam sem bil 7 let aktiven pri Zmajih (Zmajev rod, najstarejši in najboljši, vedno in povsod – čeprav se prav Sivi volki s tem ne bodo najbolj strinjali) in to so bile ene od boljših pustolovščin.
Me veseli, da se kaj dosti ni spremenilo!
Tudi jaz sem bila tabornica in res se ni veliko spremenilo. Razen latrine, ki je bila včasih res bljak je še vse isto. No, pa en kup papirjev moraš podpisat s katerim dovoljuješ, da lahko otrok na taboru počne to in ono… upam, da še naprej ostane tako in da bodo tudi moji otroci taborniki še najmanj naslednjih 20 let 🙂