Poleg tega zakon narekuje, da si bo srednješolec od osemnajstega leta dalje tudi opravičila lahko pisal sam. Sliši se res hecno, ampak – pomislite, ljudje! A ne bi moral biti naš osnovni namen vzgojiti otroke, ki zmorejo tja enkrat do osemnajstega leta prevzeti odgovornost za to, kar se z njim dogaja v šoli (in še kje drugje)?

Zakona niso sprejeli za to, ker bi si prizadevali za večjo odgovornost otrok in manjši nadzor staršev nad njimi. Gre za evropsko uredbo o varovanju osebnih podatkov, ki v svoji širini nima neposredne zveze zakonom, o katerem je govora. Bo pa morda mimogrede pripomogla, da bomo ugotovili, kaj je čigava odgovornost, ko gre za šolo.

Kaj pa, če jih kar vprašamo?

Starši so najbolj hudi, ker jim en drug zakon veleva, da morajo svoje otroke vzdrževati dokler se ti šolajo, od včeraj pa naj ne bi imeli več vpogleda v rezultate njihovega dela. Kaj pa, če otroke enostavno vprašamo, kakšni so ti rezultati? Po mojem pa tudi ne bo taka katastrofa, če včasih ne vemo čisto vsega. Sploh ko gre za ljudi, ki so stari več kot osemnajst let.

Pri nas doma imamo dogovor, da se za ocene pove. Obveščanje je precej običajna stvar – ne delamo drame, če so ocene bolj švoh, niti ne skačemo v luft, če so odlične. Načeloma smo zmenjeni, da se v šoli potrudiš (in tudi drugje, pravzaprav), kolikor se lahko, pri čemer se ve, da se lahko včasih potrudiš malo bolj kot kdaj drugič. Otrok ni strah govoriti o tem, kako so bili ocenjeni, se pa zgodi, da včasih za kakšno oceno pozabijo – tudi na kakšno petko so že. Ni jim tako zelo pomembno. Sicer se mi zdi, da želijo imeti dobre ocene in tudi, da kar dobro vejo, kako se do njih pride.

Tako je zdaj. Kaj pa pri osemnajstih?

Zame je nadzor otrok preko e-redovalnic katastrofa že pri osmih, kaj šele pri osemnajstih. Že davno sem se odločila, da je ne bom nikoli uporabljala. Kar bo, pa bo. Ko si enkrat polnoleten, je za tabo že dvanajst let šolanja, za tvojimi starši pa prav toliko let starševanja šolajočega se otroka. Takrat bi že vsi morali vedeti, kako in kaj. Se vam ne zdi?

Ne vem sicer, kako bo, ampak želim si, da me ocene mojih otrok, ko bodo stari osemnajst let, ne bi kaj preveč zanimale. Morda mi bodo oni kljub temu razlagali o njih. To bi bil verjetno najbolj primeren potek dogodkov, sploh ker res nočem, da bi mularija pri tridesetih še vedno prebivala v svojih otroških sobah.