Ne predstavljam si, da bi se vsako popoldne učila z otrokom, kot to počnejo mnogi starši. Kaj šele z vsemi tremi, ko bodo enkrat vsi v višjih razredih osnovne šole. Po mojem domača naloga ni naloga staršev. Kar pa žal ne pomeni, da nam ni nič treba. Otrokom moramo nekako pojasniti, da je domača naloga njihova stvar. Kar je seveda težje, kot če jo vsako popoldne naredimo skupaj z njimi. Enako velja za učenje. Ko sem v šolo hodila jaz, je bilo takšno razmišljanje nekaj samoumevnega. Danes celo od učiteljic slišiš, da s svojimi otroki ure in ure presedijo za knjigo, in da je to edini način.

Po mojem je na nas starših kvečjemu to, da družinsko življenje organiziramo tako, da ima otrok dovolj časa, da v miru opravi svoje obveznosti. Pa da mu pomagamo, kadar nas za to prosi.
Lahko je biti pameten, ampak nismo še tam. Seveda so me že konec septembra iz šole klicali, da je bil najstarejši v enem samem mesecu pouka šestnajstkrat brez naloge. Kljub poraznemu začetku in čeprav me je imelo, da bi nad njim začela izvajati najhujšo obliko represije, mi je nekako uspelo ostati zgolj pri pripombah, da naloge lahko dela ali pa tudi ne, da pa se bo verjetno bolje počutil, če jih bo. Iz šole so potem poklicali še trikrat, vsakič z boljšo statistiko, od februarja se pa niso več oglasili. Takšne stvari ne grejo čez noč. Sploh če se odločiš, da svojemu otroku ne boš ves čas držal štange.

Kambiji in celični vključki

Ampak včasih mu jo pa vseeno lahko. Recimo takrat, ko gre za kambije in celične vključke. Prejšnji teden sva se skupaj učila naravoslovje. Ker gre pouk h koncu, testi so pa vsak dan, je rekel, da je kriza. Najprej me je prosil naj ga vprašam, potem sva pa ugotovila, da ne zna. Glede na snov pravzaprav nič čudnega. Biti biolog ali pa botanik je gotovo nadvse zanimivo, ampak snov šestega razreda pri predmetu naravoslovje ni najboljša vzpodbuda za to, da bi si kdo v življenju zaželel to tudi postati. Imaš recimo take stavke: Vodovodne in sitaste cevi nastajajo z delitvijo celic v kambiju žile. Ali pa take: Citoplazmo sestavljajo voda, v kateri so raztopljene različne snovi in celični vključki.
Zato, da si je zapomnil ene sto takšnih izrazov, sva porabila približno štiri ure in ko se je po testu vrnil iz šole, je rekel, da je znal.
Kljub temu se sprašujem, kaj bo dvanajstletnik s kambiji in celičnimi vključki? Da ne bo šel študirat družboslovja in bo čez petnajst let brez službe?

Ura na dan

Glede na količino snovi v šestem razredu sem izračunala, da bi imel, če bi si za učenje skupaj z njim vsak dan vzela uro časa, na koncu v spričevalu same petke.  Če bi se poleg tega vsake toliko oglasila v šoli in pri učiteljih izpogajala boljšo oceno, bi jih imel pa sploh. Ura na dan in roka. Danes se baje redno dogaja, da starši s svojim vpletanjem  povišujejo učni uspeh svojih otrok, kar med drugim pomeni, da imajo otroci boljše ocene, znajo pa manj. Odličnjakov je v osnovnih šolah vedno več, o čemer govorijo tudi številke, ki sem jih našla na spletu:

Leta 1988 je končalo 8. razred osnovne šole:

• 1,3% učencev z nezadostnim uspehom,
• 25% z zadostnim,
• 32% z dobrim
• 24,5% s prav dobrim,
• 17,3% pa z odličnim.

Leta 2006 (vmes je bila uvedena devetletka) je končalo 9. razred osnovne šole:

• 0,3% učencev z nezadostnim uspehom,
• 8,3% z zadostnim,
• 30% z dobrim,
• 28% s prav dobrim,
• 32% pa z odličnim.

V vseh razredih od 4. do 9. so v šolskem letu 2005/06 z nadpovprečnim (odličnim ali prav dobrim) uspehom ocenili 69% osnovnošolcev. Nižji učni uspeh od dobrega je imelo le 5% otrok.

Gimnazijska elita in zdolgočasena študentarija

V Ljubljani so tri gimnazije na katere se lahko vpišeš le, če si imel v zadnjih treh razredih osnovne šole na koncu šolskega leta vse predmete ocenjene s pet. To pomeni, da se v prvem letniku omenjenih gimnazij znajdejo sami odlični učenci. Med njimi je gotovo tudi veliko takšnih, ki so svoje osnovnošolsko znanje in boljše ocene sistematično pridobivali z asistenco svojih staršev. Ali pa inštruktorjev, ki smo jih včasih najemali, če si imel cvek, nikoli pa zato, da bi imel pet namesto štiri. Zanimivo je, da marsikateri osnovnošolski odličnjak v gimnaziji ne zmore nadaljevati v enakem tempu. Ali pa tempa ne zmorejo njegovi starši? Je že tako, da se vsakega šestnajstletnika ne da držati na štriku. No, pa samostojnosti in odgovornosti ga tudi ne moreš naučiti kar čez noč. Nič ni torej čudno, da na faksih ali pa v kafičih okoli njih posedajo zdolgočaseni in nezainteresirani študenti, ki ne vejo kaj bi sami s sabo.

Še nekaj je na nas starših — poskrbeti moramo, da šola ne ubije želje po znanju naših otrok. Ali pa da je ne ubijejo naša pričakovanja. Petice in elitne gimnazije gor ali dol.