Opazim pa razliko med njimi. Včasih so bili namenjeni temu, da si izvedel, kaj bo otrok počel v šoli. Zadnja leta pa učiteljice vedno več razlagajo tudi, kako naj se v zvezi s šolo vedemo starši.

Saj ne da bi katera to neposredno povedala, ampak zdi se, da imajo po šolah več težav s starši kot pa z otroki. No, imajo jih tudi z otroki, ampak te so velikokrat posledica težav z njihovimi starši.

Zamujanje

Najprej gre za banalne zadeve. Da se h pouku ne zamuja, na primer. Tega včasih ni bilo treba posebej poudarjati, zdaj pa na vratih marsikaterega 1. razreda vse leto visi prošnja, naj starši otroke pravočasno pripeljemo v šolo.  Prositi je sicer lepo, ampak po mojem bi točnost, ki je v prvem razredu skrb staršev, lahko od nas tudi zahtevali.

Verjamem, da vpadanje zamudnikov v razred potem, ko je že zvonilo, moti učiteljice. Prav tako moti učence, med njimi še najbolj tistega, ki je zamudil.  To vem iz lastnih izkušenj. Spraviti pet članov družine ob točno določenih urah na točno določene kraje, ni najlažje. Ampak se trudimo. Sploh odkar je najstarejši v prvem razredu jasno povedal, da se bo odpovedal družinskemu članstvu, če se vsi ne poboljšamo. Ker njega je potem res ‘ful sram’.

Po mojem se splača potruditi. Verjetno je šolski zvonec prvi otrokov stik s tem, da mora biti točen. Če samo pomislim, koliko tega ga v življenju še čaka.

Čevlji na ježke

Na roditeljskem sestanku za prvošolce redno poudarijo –  za vsak slučaj že na tistem spomladanskem  – , da naj bi otroci ob vstopu v šolo znali sami na stranišče. Obvladali naj bi zavezovanje čevljev na vezalke. Pri zajtrku se od njih pričakuje, da si na kruh namažejo marmelado, ne da ta medtem šprica po jedilnici. Pri kosilu pa da znajo razrezati zrezek ne da bi bilo vse skupaj videti kot poslednji harakiri.

Po mojem vse to večina otrok čisto dobro obvlada, kar pa še ne pomeni, da to tudi počnejo. Ker v resnici si marsikateri v drugem razredu še copat ne obuje sam. Vsaj kadar je zraven mama, ne. Je pa res, da znajo biti tudi največji razvajenci, ko staršev ni blizu, precej iznajdljivi. V šoli opravijo sami, doma se pustijo streči. Ampak to je že druga zgodba.

Nas še najbolj zafrkavajo čevlji na ježke. Namenjeni so majhnim otrokom, ampak tako majhnim pa spet ne. Enkrat pride trenutek, ko otroku kupiš superge na vezalke. Mi smo jih že, pa jih dva od treh še vedno ne znata zavezati. Vsaj v doglednem času ne. Se pa trudita: v vrtcu jih je zavezala vzgojiteljica, v šoli moraš pa z odvezanimi igrati fuzbal in to res ni fora.

Ne vem, po mojem lahko včasih tudi počakaš, da otrok neko veščino res rabi. Bo vsaj vedel, kaj to pomeni.

Napačna smer

Učitelji si želijo sodelovanja s starši, ampak v mejah normale. Se mi zdi, da bi včasih ljudi, ki niso šolsko osebje, pa so stari več kot petnajst let, najraje  lastnoročno zabrisali iz šolskega poslopja. Ker tisti grozd odraslih, ki vsako jutro visi na vratih učilnic, pač ne sodi v šolski hodnik.

Odkar je treba do razreda pospremiti prvošolce, se ta servis nadaljuje tudi višjih razredih. Slovenski otroci so v šolo nehali hoditi peš ali z avtobusom. To je očitno napačna smer, saj se marsikatera mama ne ustavi niti pred šolo. Sprašujem se, zakaj se v bistveno večjih evropskih mestih, kot je na primer Dunaj,  desetletniki vozijo z javnim prevozom, v Ljubljani pa starši v šolo prevažajo še gimnazijce?

Pa tudi, zakaj se nekatere mame ne sprijaznijo s tem, da v šolski menzi ne bodo nikoli stregli kvinoje?

Pa smo tam

Takšen odnos do šole se nadaljuje v nenehen nadzor otrokovega šolskega dela pa tudi življenja na splošno. Starši dnevno preverjajo domače naloge ali pa jih celo rešujejo,  pomagajo pri plakatih in referatih, učijo se z otroki. Tako rekoč še enkrat hodijo v osnovno šolo. Dobesedno.

Domača naloga ni naloga staršev. Prav tako ni učenje in vse kar spada zraven. Vprašajte učitelje. Čeprav sploh ne dvomim, da bodo na roditeljskem sestanku to večkrat kar sami poudarili.