Enkrat smo vse tri otroke na isto soboto že na vse zgodaj peljali na tri različne rojstne dneve: enega v Atlantis v BTC, drugega na paintball nekam na obrobje Ljubljane, tretjega pa na bowling v Tivoli.

Namesto, da bi se šli potikat po Cerkniškem jezeru, kar je bil prvotni plan.

Že da sva jih pravočasno spravila na vse tri punkte (in potem še nazaj), je bil zahteven logistični zalogaj. Namesto da bi se šli skupen družinski čas, smo se ves dan prevažali z ene strani Ljubljane na drugo. Najprej nas je šlo vseh pet do BTC-ja. Tam smo ugotovili, da smo pozabili darila. Zato vseh pet nazaj domov na Vič. Iz BTC-ja spet na Vič na paintball. Vmes še dva prepira na temo ‘jaz bi se šel raje strelat, kot pa metat tiste težke kugle’ in ‘zakaj mi vedno povsod zamudimo’. V dvorano za bowling smo šli šele na koncu, čeprav smo se prej dvakrat peljali mimo. Transport je trajal uro in pol. Še sreča, da so imela vsa ta slavja začetke in konce ob različnih urah.

Raje bi zlagala štumfe

Glede na to, da se je družinski dan spremenil v rojstnodnevnega na vseh frontah, bi lahko ostala doma in se ukvarjala z gospodinjstvom. Imela bi čas in mir – kar se zgodi bolj redko. Ampak sem šla zraven. To, da imava na prijetnem septembrskem soncu čas za kavo, medtem ko za vse tri najine sinove skrbijo animatorke, se namreč zgodi še redkeje.

Ampak če bi vedela, da bo ta idila trajala le skromnih 20 minut, bi raje zlagala štumfe. Bi bilo vsaj kaj koristi.

Po tistih 20 minutah sva namreč morala spet na pot. Čeprav sva kavo pila v Tivoliju, je bilo treba najprej v BTC, potem na Vič in nazadnje spet v Tivoli.

Darila

Ampak vse skupaj se v resnici začne nekaj dni pred zabavo, ko je treba po darilo. Če se seveda spomniš na to. Ker če se ne, moraš v logistiko razvažanja vključiti še nakup darila. Ali treh.

To na žalost ne pomeni, da se ustaviš v bližnji knjigarni in kupiš knjigo, za katero že veš, da je dobra. Ne. Ker otroci nočejo knjige. Ne samo, da je noče slavljenec. Tudi tisti, ki podarja, je noče podariti. Knjigo je – citiram – ne samo »brez zveze dobiti knjigo, še bolj brez zveze jo je podariti«.

Knjiga želja

Nova moda je zdaj drugačna knjiga. Pravijo ji »knjiga želja«. To pomeni, da si slavljenec v trgovini z igračami izbere toliko igrač, kot je na rojstni dan povabil prijateljev. Ti jih potem kupijo in prinesejo na zabavo. Podobno kot mladoporočencem kupujemo krožnike in beštek. S to razliko, da oni te stvari potrebujejo. Pa načeloma se poročijo samo enkrat, otroci pa praznujejo vsako leto.

Če imaš tri, so rojstnodnevna darila na nakupovalnem listku skoraj vsak teden. Poleg tega nam rojstnodnevne zabave serijsko uničujejo vikende.

Knjige želja pri nas ignoriramo, pa včasih se zahvalimo za kakšno povabilo.

Čeprav protestirajo, fantje ponavadi vendarle podarijo knjigo. Je pa res, da jim gre pri tem še kar na živce, ker niso kot drugi. Nobeden od naju noče, da padajo na vsako finto, ki k nam prileti iz Amerike. Rada bi, da postanejo zmerni potrošniki. Nekako smo se uspeli dogovoriti, da je Kapitan Gatnik okej.  Ker v bistvu si kar frajer, če ga bereš  med šolskim odmorom.

Dobrodelni rojstni dan

Imaš pa tudi drugo skrajnost. Ali pa celo dve.

Zgodilo se je na primer že, da so enega od naših povabili na rojstni dan in mu prepovedali prinesti darilo – nam staršem pa prišepnili naj denar, ki bi ga sicer porabili, nakažemo na ta in ta račun za to in to humanitarno organizacijo.

Me prav zanima, kaj si je o vsem skupaj mislil ubogi otrok, katerega rojstni dan so izkoristili v dobrodelne namene.

Imaš pa tudi takšne rojstne dneve, na katerih daril ne dobi samo slavljenec, ampak tudi otroci, ki so na rojstni dan povabljeni. Enkrat sem bila zraven, ko so se mulci z meči spravili na do konca nabasano piñato. Če kdo ne ve, to je velika papirnata krogla, ki se jo obesi na strop. Otroci s palicami, meči ali čem podobnim udrihajo po njej, dokler se ta ne strga in iz nje ne padejo sladkarije in plastik fantastik igrače. Prizor je lahko na meji krvoločnega.

Trikrat na leto

Prejle je klicala Natanova sestrična Laura in ga vprašala, kaj naj mu prinese za rojstni dan. Tudi nas doleti, trikrat na leto.  Prej sem si predstavljala, da bojo njihova rojstva bolj naporna kot njihovi rojstni dnevi, ampak smo tam tam.

Štirje od petih v naši družini smo rojeni spomladi, le Natan je novembra. Ostala dva otroška rojstna dneva običajno praznujemo doma, za njegovega poznojesenskega se moramo pa nekako znajti. Pa ne za to, ker ne bi imeli dovolj prostora. Če so nas včasih samo poslali v otroško sobo, moraš danes otroke ves čas animirati. Pa še potem nikoli ne veš. Da bi se znalo deset otrok organizirati in se dve uri sami igrati je danes znanstvena fantastika. Če se vse skupaj dogaja na prostem, še gre, noter pa no way.

Tako sem za letos Natana prepričala v najbolj statično rojstnodnevno praznovanje, kar si jih lahko zamisliš: v planu je dveurno sedenje v kino dvorani, nato pa torta v lokalu pred njo, ki je premajhen, da bi se v njem dalo konkretno noreti. Staršev ne bo. Mislim bojo, ampak šele na koncu. Naj si v miru privoščijo tisto kavo. Jaz bom pa otroke pobrala v šoli in jih po hitrem postopku posadila v stole v kinodvorani, ki je le nekaj ulic stran.  Wish me luck!

Pa Natanu tudi, ker se zna zgoditi, da mu bojo vsi po vrsti prinesli Kapitana Gatnika. Še dobro, da se je vsaj z Lauro zmenil, naj mu ne nosi knjig.