No, sporočam vam, da se časi spreminjajo. Ali pa sem se motila. Punce se bašemo s tortami.

Istra, skoraj Triglav, Bruselj

To, da smo jo v začetku junija za podaljšan vikend prvič pobrisale v istrsko vilo z bazenom, še ni bilo nič. Enkrat ni nobenkrat. Ampak od takrat smo šle skoraj na Triglav, decembra gremo pa na šoping v Bruselj.

Vsakič doma pustimo pet moških in dvanajst otrok.

Ko nas ni, se fantje ne dobivajo solo, ampak se grejo daddy time, ki občasno preide v daddies time. Ker če imajo otroci družbo, vmes lažje stisneš kakšen pir. Skratka, ne enim ne drugim ni hudega.

Saj nam privoščijo

Na socialnih omrežij opaziš celo šale, ki jih pokajo:

Juhu, doma pa festival česna in umazanije.
Lepo se imejte! Kje je prašek za po tleh pomit?
Fantje, kdaj se dobimo na piru? Ta velki otroc lahko tamale čuvajo.
Kdaj pol? Ob osmih tam s pamži? Men je kul!
Men je pa žena rekla, da ne smem z otroki na žur.

Saj nam privoščijo, da gremo. Pa tudi otroci ne jokajo pod bližnjimi drevesi, ko nas ni.

Je pa res, da se vsem zdi bolj zabavno, če se kaj zakomplicira.

Tako fine pa spet nismo

Čeprav je bilo o našem planinskem pohodu na Triglav govora vse poletje, iz njega na koncu ni bilo (skoraj) nič. Prenočevanje na klopcah na Kredarici — v kombinaciji s smrčanjem prešvicanih planincev, to ni za nas. Najvišja slovenska gora in prečudoviti razgledi gor ali dol.

Pred možem in otroki jo lahko pobrišeš tudi na kak nižji vrh. Namesto po Triglavskem narodnem parku se lahko recimo sprehajaš po Karavankah. Tam se med hojo ne zaletavaš v druge planince, noč pa v najslabšem primeru prespiš na skupnih ležiščih.

Vse lepo in prav, če ne bi bilo ravno za naš vikend napovedano slabo vreme. Verjetno bi morale z neba padati ušpičene prekle, da bi si premislile. Pa tudi gin in tonik, ki ju je najbolj zagnana med nami že zapakirala v planinski ruzak, je bilo treba popit. Bomo pač zlezle na kakšen primorski osamelec.

Projekt Triglav je padel dobesedno v vodo

V petek smo se sredi dneva v popolni planinski opremi dobile na Odprti kuhni. Smuti in suši za začetek. Na tržnici pa še kumara za v gin tonik.

Proti večeru pa smo bile že na najnižji nadmorski višini v državi. V gojzarjih. Projekt Triglav je padel v vodo. Dobesedno.

Fantom se je zdelo še kar smešno:

Od Jadrana pa do Triglava!
A je bla gneča proti vrhu?
Pazite na meduze.
Kolk je to nadmorske? 2 al 2,5 metra?

Jote ni bilo, so bili pa kalamari. Pa roko na srce, gin tonik je bolj pijača za tople kraje kot pa za med vršace.

Šeficam se pokvari avto

Gospa, ki nam je potem oddala dve sobi na turistični kmetiji nad Izolo, je rekla, da je ponosna na nas. Da smo šefice, je rekla. Triglav bo že počakal, zakon je pa druga zadeva. Če si včasih ne vzameš časa zase, ga lahko vrag vzame.

Počakal pa bo tudi Nanos, nadomestek Triglava, Karavank in še česa. Ker če se ti na izolski obvoznici pokvari avto, niti na Nanos ne moreš.

Rdeča lučka. Kličemo avtomehanika. Parkiramo, pijemo kave v bližnjem lokalu in se režimo. Avtomehanik pove, da je šel alternator. Aha.

Sprašujemo se, ali lahko asistenco pokličeš šele, ko se avto res pokvari, ali pa je dovolj, če samo veš, da se bo pokvaril. Ker varianta je, da gremo po ta stari cesti proti Nanosu in čakamo, da bo, kar bo. Mogoče se bo pa ustavil šele na parkirišču pod Nanosom?

Vseeno pokličemo. Rečejo, da pridejo. Ker zakaj bi pa kdo brezhiben avto želel poslati z avtovleko v Ljubljano? Sploh, če si tako zelo želi na Nanos.

Avtomehanik čaka z nami, ker kdaj pa že lahko s petimi simpatičnimi puncami popiješ dve fanti, ne. Reče, da ni treba plačat. Tako ali tako ne razumemo ničesar, kar govori.

Avtovleka pripelje nadomestni avto, pokvarjenega v perspektivi pa bliskovito naložijo na tovornjak.

Šele zdaj štekamo.

Tudi fantje se zabavajo:

Triglav je v bistvu zavarovalnica. Šele zdaj štekamo!

Kolk ste hecne s temi pohodnimi čevlji.

Jest pa mislm, da so ga porajsale, pa so se nastavle pred praske.

Me pa v črnem chevroletu proti Ljubljani. Mimo Nanosa. V Katrco na zasluženo klobaso z žganci.

Potem pa na srečanje že z drugim mehanikom, ki bo popravil alternator. V bistvu je kar navdušen, ko mu povemo, kaj bo popravljal. Podarimo mu deci gina, ki je ostal od prejšnjega večera, ker nam je zmanjkalo tonika.

In jasno od njega dobimo že drugi nadomestni avto ta dan. Zmagoslavno krenemo proti enoprostorcu, ki je parkiran na pločniku. Odklene se pa majhna zarjavela kripa, ki stoji zraven njega. Do parkirišča pod Šmarno goro bo že dobra.

Fantje se strinjajo:

Bolš to kot nič!

Frendica iz Bruslja dopiše, naj k njej pridemo raje z avionom. Pridemo, pridemo. Na eno veliko torto. Ali pa na tristo vafljev.

Brez pripomb pa tudi tokrat ne gre:

Grega [feeling shocked]:

A zdej pa že v Bruselj?! Dino, Aljaž, Luka, Gregor, what have we done?
Za kaj pa gre? A drug let jadramo v Bruselj?
Žene imajo baje že datum zacahnan. Ubogi Matjaž, še njemu jo bodo izpridile!