Natan: O, mami, kaj je pa toooo?
Jaz: Bi rekla, da je knjiga.
Natan: A za nas je ta knjiga? Al je spet kakšna iz tvoje službe, ki ni za otroke, ker vi nimate nič za otroke?
Jaz (medtem že ugotovim  za kaj gre):  To je knjiga, ki so nam jo poslali iz Mladinske knjige. Gospa, ki jo je poslala, mi je zadnjič predlagala, da bi bili vi trije recenzenti.
Natan (izvleče knjigo iz kuverte): Jah, a veš kako, mami, jaz recendent niti ne bi bil, jim pa lahko povem, če je knjiga okej, to pa brez problema. No, mal boš pa še ti povedala, ker ti poznaš knjige.

Tole torej ni recenzija niti recendija, ampak kratek zapis Tine in fantov o zbirki zgodb  Močvirniki, nekakšnih zapisih iz močvirja za otroke, ki pa dobro denejo tudi odraslim, saj imajo močvirniki zadeve zgledno pošlihtane, to pa je dandanes lahko pravi balzam za dušo. Hočem pa tudi reči, da je fino, če otrokom bereš knjige, ki so všeč tudi tebi, sploh, če to počneš praktično vsak večer in to deset let in več …  Pri nas se torej vztrajno izogibamo Nodijem in Frančkom in prisegamo na lastno presojo pa tudi na zlate hruške, izmed katerih je ena v naročje pred nekaj sezonami padla tudi Močvirnikom. Zahvaljujoč temu sistemu imajo fantje kar dobro bralno kondicijo, ki pa je žal danes ne premore vsak. Zato Močvirniki po mojem mnenju niso za vsakega otroka (niti ne za vsakega starša).

Brali smo devetintrideset (skoraj zaporednih) večerov, ker ima knjiga toliko poglavij. Pravzaprav je bila to naša prva knjiga v nadaljevanjih. Se mi zdi, da za otroke, ki še ne berejo sami, tovrstnih knjig ni toliko – večinoma so na voljo slikanice z eno zgodbo ali pa zbirke pravljic, pri čemer je vsaka posebej zaključena celota ( ki jo potem znova in znova bereš n večerov zapored). Močvirniki pa imajo, z močeradi, martinčki, žabami, pupki in pajki v glavnih vlogah, ta  Santa Barbara moment, ki otroke (in tebe) ves čas drži pokonci , pri čemer mulcem ne pade na misel, da bi kakšno poglavje želeli slišati še enkrat.  Medtem, ko se mali plazilci preganjajo po različnih okrajih Močvirne loke, ki po velikosti  ni večja od navadne njive, in rešujejo svoje dileme in težave (kot je na primer obisk jelena, ki  povzroči, da čez noč izgine Kreševa močvara ali prihod suholetja, ki se ga bojijo bolj kot mi zime), se na skoraj tristo straneh odvije čudovito napisana zgodba, ki pričara svet v malem, v resnici precej večji in kompleksnejši od povprečne njive. Zgodbice perfektno nadgradijo ilustracije, ki so tako realistične, skrivnostne in vabljive, da je Vital že na začetku knjige sklenil, da bi bil  močeradek, ker on živi na tako lepem kraju, kjer se ves čas kopajo in skačejo na glavo v mlako …

Ne glede na vse, je bilo branje Močvirnikov tudi precej burno doživetje, saj so se nekajkrat prikradli v sanje ali kot to opiše Vital: »Sanjala se mi je nočna mora!«  Kljub temu ni bilo šans, da prenehamo z  branjem. Namesto tega, si je najprej nad glavo namontiral lovilec sanj, ki so ga izdelali v vrtcu, potem pa Aljažu naročil uspavanko, ki bo preganjala njegove nočne more. Za vsak slučaj jo ima še vedno na nočni omarici, gre pa takole:

Uspavanka za Vilusa (po potrebi zamenjaj ime)

Sanje hude pojdite stran,
ker me strašite, ko sem zaspan.
Prosim, ne sanjate zlobnih igrač,
rdečih žuželk in velikih krastač.
Prosim, ne sanjate vijugastih kač.

Sanjate meni ljube stvari.
Žogo rdečo, ki se v zraku vrti,
rumeno kolo, zeleno drevo,
pesem, ki pišem jo in  modro nebo.

Ponoči ni prav, da se zbudim
in v strahu težko zaspim.
Zato pa hude sanje morate stran,
ker meni res  ni več  všeč,
da sem zaspan.

Mesec in pol v družbi Močvirnikov pa je zadnji večer, že na pol v snu, sklenil Natan:

Natan: Mami?
Jaz: Povej, Natan.
Natan: Na tisti tvoj blog lahko napišeš, da je okej knjiga. Res dobra.