Vseeno pa nisem čisto prepričana, da ne bi hotel postati kmet, če bi se za to pokazala priložnost. Mestne srajce smo, ki jih včasih prime, da bi za sabo pustili mestni džumbus in šli past ovce nekam pod vršace. No, vsaj naju prime.

Nekaj v tem stilu je pred leti storil moj bratranec, mi smo se pa pred časom s Cilko odpravili na obisk. Njegovo družino občasno obiskujemo in uživamo v dobrotah, ki jih daje njihova kmetija. Doma smo pa zmenjeni, da se drugih ne zmerja s kmeti, ker kmet ni ‘slabševalnica’, kot je pogruntal Aljaž.

Otroci grejo radi tja na počitnice, ki niso samo poletno varstvo, ampak je treba tudi pomagat. Na kmetiji se ne moreš kar tako švercat, sploh te pa tam nihče ne razvaja – za to enostavno ni časa.  Nekako sva si zamislila, da v glavah najinih sinov krava ni vijolične barve. Mogoče imajo pa tudi zato ideje tudi o tem, kako kmet vleče telička iz krave in kako krvoločne so svinje.

Kaj najraje počnejo na svoji najljubši kmetiji, pa si lahko ogledate v spodnjem posnetku.