Tina in fantje
Začenjam z debato, ki je burila duhove na začetku šolskega leta. Kar nekaj naših medijev je poročalo o tem, da je policija ovadila štiri slovenske učiteljice*, ker so nekatere učence zaradi nenošenja copat v šolskem poslopju kaznovale z delanjem počepov.
Članek o tem lahko preberete tukaj.
Ljudje so skočili v zrak. Ne zaradi učiteljic, ki so se odločile za kazen s počepi. Večinoma zaradi staršev, ker so jih želeli spraviti pred sodišče. Nekaj jih je sicer pripomnilo, da je kazen s počepi neumna in nesmiselna, a teh je bilo bistveno manj kot tistih, ki so vzklikali, da naj nevzgojeni in razvajeni otroci današnjega časa kar delajo počepe. Še večkrat bi jih morali.
Bili so časi, ko so po razredu leteli ključi. Če nisi bil priden, si moral klečati v kotu ali pa si jih dobil z ravnilom. Učitelji so otroke legitimno vlekli za lase in ušesa. Takrat ga ni bilo starša, ki bi jih zaradi tega tožil. Bilo bi smešno, če bi jih. Tako kot je danes smešno, če pošlješ kazensko ovadbo, ker je nekdo tvojemu otroku ukazal, naj za kazen dela počepe.
Tožilstvo je ovadbo ovrglo. To, da nekomu, ki ne upošteva šolskih pravil, naložiš par počepov, pač ni kaznivo dejanje. Vsaj za zdaj še ni.
Kar pa še ne pomeni, da so učiteljice ravnale smiselno. Mislim, da so bile precej neiznajdljive. Niso vedele, kaj bi.
Fizično kaznovanje otrok, k čemur ne štejem počepov, da ne bo pomote, je bilo včasih stalna in povsem sprejemljiva praksa, ki je danes prepovedana z zakonom. Ne samo v šoli, ampak tudi doma. Takšen zakon se je še pred nekaj desetletji zdel neverjeten – kar vprašajte svoje starše. Ne vem, kaj bo čez leta s počepi in podobnimi ukrepi, ampak ne bodimo presenečeni. Časi se spreminjajo. Kakršnokoli kaznovanje otrok bo enkrat out, boste videli. Pa če se danes sliši še tako neverjetno.
Izjava ravnatelja, ki vodi šolo, kjer so zaposlene ovadene učiteljice, da je “tako fizično kot tudi psihično in verbalno kaznovanje učencev neprimerno in ne spada v šolski prostor”, je še podkrepila debato. Ljudje so se začeli panično spraševati, kakšne kazni nam sploh še ostanejo. In kako lahko povprečen učitelj brez kaznovanja sploh vzdržuje red in avtoriteto?
Mogoče pa res prihajajo časi, ko si bo treba izmisliti kakšno novo finto? In zavestno opustiti kaznovanje. Še nedolgo tega je veljalo, da otroka ne moreš vzgojiti v odgovornega odraslega, če ga včasih ne našeškaš. Da si bo zapomnil. Danes pa je vedno več staršev, ki otrok nikoli ne udari. Prepričani so, da to ni pravi način.
Učitelja bi morda tožili, če bi fizično obračunal z otrokom, v vsakem primeru pa bi zahtevali resne ukrepe. Normalno. Podobno bo nekoč s kaznovanjem. Ampak nismo še tam. Za začetek predlagam vsaj kazni, ki so povezane s prekrškom. Recimo, da si mora otrok, ki je v šoli bos, doma sam oprati nogavice ali si iz žepnine kupiti nove, če se te strgajo.
Če sem čisto iskrena, pa težav in kazni s copati, ki sem jih tokrat vzela za primer, sploh ne razumem. Res neverjetno, da je stvar prišla do sodišča. Otrok, ki nima copat, naj bo pač bos. Primernejše pravilo bi po mojem bilo, da v šoli ne smeš biti v čevljih, ne pa da moraš biti v copatih.
Človeka lahko vedno sezuješ, obuti ga pa ne moreš, če ga nimaš v kaj. Potem je pa cel kažin. Mogoče so učenci tiste štiri učiteljice iz dneva v dan izzivali in niso več vedele, kaj bi. Ampak če njihovim bosim nogam ne bi namenile tolikšne pozornosti, se otroci s tem sploh ne bi ukvarjali.
Z leti sem prišla do spoznanja, da s kaznovanjem včasih sicer dobiš bitko, vojno pa zagotovo izgubiš. Po mojem si nihče ne želi prestrašenega otroka, ki slepo uboga in se podreja pravilom samo zato, ker ga je strah, da ga ne bi doletela kazen. To je šele otrok, ki je zares počepnil.
Kaznovanje in podobni ukrepi vplivajo na odnos, ki ga imaš z otrokom. Poleg tega izzovejo jezo, zamero, maščevalnost, strah, kar so sama negativna čustva, ki se jih sicer v loku izogibamo. Poleg tega lahko sprožijo podrejanje in pasivno agresivnost. Kazen je izkazovanje moči in nadzora močnejšega nad šibkejšim.
Namesto da bi otroka učila, ga preplavi s strahom in bolečino, kar doseže ravno obraten učinek: onemogoči mu, da bi se iz izkušnje resnično učil. Nauči se le to, da se je v izogib ponovni kazni bolje podrediti, da močnejši obvladujejo šibkejše, da se lahko spravlja nad šibkejše in da se konflikte rešuje z močjo in silo.
Svoje otroke vzgajam po občutku in z odprtimi očmi. Ne spomnim se, kdaj sem jih nazadnje kaznovala. Ne samo zato, ker ni delovalo, vsaj dolgoročno ne, ampak predvsem zato, ker z njimi nočem imeti odnosov, ki so na tej ravni.
Čisto dobro nam gre tudi brez kaznovanja, je pa res, da je to težja pot. Včasih sama sebe pošljem v kot, kjer trikrat vdihnem, preden se lotim nove vzgojne zagate. No, pa tudi počepe sem že kdaj delala, da se ne bi odzvala na prvo žogo in otrokom naložila šestintridesetih nesmiselnih kazni.
