V prvi vrsti sem žena in mami treh sinov. Še zdaj, ko to pišem, se mi zdi neverjetno, da je tako. Čeprav sem vedno vedela, da bom imela otroke, si nikoli nisem predstavljala, da bom imela kar tri, še manj pa, da bodo vsi trije fantje. To je blog o našem življenju — o tem, kako se, kot edina punca, znajdem v tej moški družbi, kako mi uspe ohranjati svojo žensko stran, predvsem pa o tem, kako je danes živeti v veliki družini in vzgajati tri otroke.

Zadnjih dvajset let sem delala za revije. Prvi članek sem že kot študentka objavila v eni od najstniških revij, potem sem pisala o vsem mogočem in za vse mogoče, nekaj časa sem bila izvršna urednica revije Elle, zadnja leta pa glavna urednica revij Cosmopolitan in Sensa.

Zgodbe z revijami je bilo enkrat konec.

Sprva je bilo težko, čeprav sem že nekaj časa razmišljala o tem, da bi šla. Če imaš tri otroke, danes službe pač ne pustiš kar tako. Svoje delo sem imela rada, službo pa zadnje leto vedno manj. Kar se mi je zgodilo, sem vzela športno — ne ravno prvi dan, ampak presenetljivo kmalu. Ko se zaprejo vrata, sveže zapiha skozi okna in čeprav se sliši malo patetično, je čisto res. Prvi rezultat je že tu — postov, fotk in vaših kometarjev se iskreno veselim, tako kot tega, da se bom končno lahko bolj posvetila družinskemu poslu, o čemer sva z Aljažem že nekaj časa sanjala. Še najbolj pa se veselim časa, ki ga bo zdaj več tudi za moje štiri fante.

Aljaž

Aljaž je na najinem prvem zmenku v moj telefon svojo številko vpisal pod ime Adorable — da bi bil vedno prvi v imeniku. Od takrat je minilo 12 let, Adorable pa ostaja prvi tudi v mojem življenju. Pred enajstimi leti sva se poročila in v naslednjih letih so se nama rodili trije fantje. Štiri leta nazaj je izgubil dobro službo, a takoj dobil dobro idejo. Takrat so v naše življenje prišle palačinke — ne samo kot poslastica, ki jo vsi obožujemo — ampak kot posel, od katerega se danes trudimo živeti. Palačinkomat se je rodil iz neštetih pogovorov na domači terasi in čeprav ni vedno lahko, smo ponosni, da je do danes spekel že več kot 90.000 palačink. Aljaž pa še zdaleč ni samo palačinkar, kot ga radi kličejo otroci, ampak tudi človek, ki vedno najde svetlo stran, predan oči, ki je plenice menjal že novorojenčkom, pozoren mož, ki me crklja že vsa ta leta in nekdo, ki se mu lahko vedno znova nasmejiš. Kadar ni v službi je doma z družino, razen kadar ne vadi ali nastopa z bendom Sadni dan. To je njegov najljubši hobi in čeprav je v osnovi bobnar, se odlično znajde tudi v vlogi pevca. Tako odlično, da se na vsakem koncertu znova zatreskam vanj.

Rožle

Rožle je najin prvorojenec, enajstletnik in prvi šolar v družini. Prva štiri leta njegovega življenja smo bili samo mi trije, potem je enega za drugim dobil še brata, ki ju, kadar mu gresta res na živce (malo pa tudi ljubkovalno), kliče škodljivca. Odkar sta na svetu, je dobil svojo sobo, izgubil pa marsikaj. Zato je danes samostojen fant, ki ne prosi staršev za vsako malenkost, ampak raje premisli, kako bi si želje izpolnil sam. Sobo ima večinoma razmetano, ker raje bere kot da bi ves čas nosil umazane štumfe v koš za perilo. V prostem času kondicijo pridobiva z igranjem košarke, vztrajnost pa z metanjem diabola, žongliranjem in hojo po slacklineu. Letos je bil v šoli prav dober, kar se mu zdi čisto ok.

Natan

Natan je naš sredinček. Najbolj miren med vsemi otroki, ena taka luna, ki ne teka ves čas sem in tja — raje poišče miren kotiček (recimo pod mizo in za predalnikom v Rožletovi sobi) in z barvicami in kljub temu, da tam skoraj nič ne vidi, nariše umetnino, ki jo potem obesimo na steno v spalnici. Ker ima rad mir, se mu  ne ljubi komplicirati in je za to najbolj spravljiv med vsemi tremi.  Kljub temu si je v sobi, ki jo deli z mlajšim bratom, na pogradu izboril zgornjo posteljo. Svoje spalne pozicije ne zamenja za nobeno sladkarijo, čeprav so mu te neznansko pri srcu.  Dan začne z obveznim kakavom, vse sendviče, pice, juhe in zrezke pa bi z veseljem zamenjal za kruh namazan z medom, še raje pa z Nutello. Star je sedem let in končno hodi v prvi razred.

Vital

Vital ima velike modre oči, blond kodre in ves čas govori in teka sem in tja. Zelo dobro ve, da je luškan in zna to tudi izkoristiti. Njegovim čarom se zmore upreti kvečjemu zelo profesionalna vzgojiteljica, čeprav se trudiva tudi midva, a vsaj meni, ne uspeva najbolje. To, da je najmlajši, mu ni najbolj všeč, zato ves čas počne stvari, ki jih ne bi smel. Tako se je pri dobrih treh sam s poganjalčkom odpravil v trgovino, lani na morju ene šestkrat padel v globoko vodo, se že neštetokrat izgubil v gozdu za hišo, včasih pa ga najdemo tudi pri kateri od sosed, ker je šel ravno tja po piškote. Rad izumlja nove besede — obuje si recimo ogenjske superge in obleče košarske kratke hlače, starejšega brata kliče Roža, mene pa mamči. Star je pet let in komaj čaka, da bo šel jeseni v šolo.

Fotografije: Francois Friderich, Metod Novak, Katja Rosa

Blog Tina in fantje je naš skupen projekt. Pišem večinoma jaz, čeprav fantje obljubljajo, da bodo tudi oni včasih kaj napisali. Eni že kmalu, drugi pa, ko se tega naučijo.