Družinski izlet

Ko smo šli nazadnje za konec tedna na družinski izlet, sem sendviče pripravila že zvečer. Pred tem smo družno spravili skupaj, kar človek potrebuje, ko gre za dva dneva v gore. Rezervna oblačila, prva pomoč, flisi in vetrovke, fotoaparat, čelne svetilke, zobne ščetke itd. Vseh pet nahrbtnikov sem poleg petih parov pohodnih čevljev zložila v predsobo, da se bomo zjutraj lahko hitro odpravili od doma. Pri nas imamo radi red. Otroci so šli spat ob pol devetih, midva pa ob desetih. V hribe se gre zgodaj in moraš biti spočit. Naslednje jutro smo vstali že ob pol šestih, pojedli zajtrk in se z avtom odpravili proti Kamniku. Med vožnjo smo še enkrat pazljivo preštudirali, kam smo namenjeni, da se ne bi izgubili. Na izhodišču smo bili v istem trenutku kot še dve družini, s katerima smo bili dogovorjeni. Zakorakali smo v hrib. Naš cilj je bil Kocbekov dom na Korošici.

Planinska idila

Bilo je čudovito septembrsko jutro, pred nami pa tri ure hoda po razgibanem terenu. Dvakrat smo se ustavili — enkrat za krajši čas in drugič za malico. Otroci so veselo tekali sem in tja in med sabo tekmovali, kdo bo prvi na vrhu. Naš najmlajši je komaj čakal na krožnik jote, ko bomo prišli gor. Drugi pa na fuzbal — na Korošici se je namreč najvišje ležeče nogometno igrišče v Sloveniji. Odrasli smo uživali v razgledih, se pogovarjali o stvareh, za katere čez teden nismo imeli časa, in delali načrte, kam vse bomo še šli. Na vrhu so nam skuhali slastno kosilo in nam postregli z domačim štrudljem, ki si ga zavohal že na pragu planinske koče. Sledila je nogometna tekma na skoraj 2.000 metrih nadmorske višine. Mame smo se menjale v golih, fantje so pa noreli po igrišču in v nedogled brcali žogo. Zvečer smo se posedli ob ognju, peli slovenske narodne in se šli pravo gorsko idilo. Ampak samo do devetih, ker potem smo utrujeni popadali v postelje. Naslednji dan nas je čakal še manjši vzpon na sosednjo goro, potem pa vrnitev domov. Čestitam, ker ste članek prebrali do tu. Jaz ga verjetno ne bi, ker bi se mi zdel skrajno dolgočasen. Poleg tega je povsem nerealen. Družinski izleti niso takšni, pa če se še tako trudiš.

Kako je bilo v resnici

Pakirala sem ob pol polnoči. Sama. Ker so šli otroci že itak prepozno spat, njihov oče je pa med branjem pravljice zaspal s knjigo na glavi. Med brskanjem za stvarmi, ki jih ne uporabljamo vsak dan, sem premišljevala, če je v hladilniku sploh kaj, kar bi lahko dala v sendviče. Potem sem se spomnila, da so otroške vetrovke umazane še od lanske jeseni. Zbasala sem jih v pralni stroj. Med čakanjem, da se operejo, sem se lotila iskanja nahrbtnikov in otroških pohodnih čevljev. Zraven sem študirala, če so lanski komu že premajhni. Našla sem sedem različnih parov. Nekateri so bili brez vezalk. Že sredi noči mi je bilo jasno, da so ravno tisti, ki jim bodo zjutraj prav. Vse skupaj bom že nekako skombinirala in razporedila med tri otroke. V enem od nahrbtnikov sem našla suho žemljo in še nekaj, o čemer raje ne bi. V drugem je bila rdeča kapa, ki smo jo iskali vso lansko zimo. V naslednjih dveh ni bilo nič nenavadnega, petega pa sploh nisem našla. Eden bo šel brez. To jasno ne bom jaz. Ob enih sem šla spat. Dilemo s sendviči bom reševala zjutraj. Verjetno ne bo edina. V postelji sem se spomnila, da vetrovk nisem dala v sušilec. Zato sem še malo hodila gor in dol po stanovanju. Za konec sem moža osvobodila izpod knjige pravljic — ker kaj se pa zamudim.

Pot v “brez zveze”

Ko je zjutraj zvonila budilka, me je skoraj kap. Ampak vsaj sendviči so bili že pripravljeni. Verjamem, da jih z lahkoto vržeš skupaj, če si šel prejšnji večer spat z otroki. Kaj je v njih, pa raje nisem preverjala. Potem je hotel eden od otrok obuti gojzarja iz različnih parov. Zedinili smo se, da ima lahko v dveh enakih čevljih vsaj različni vezalki. Prav čestitala sem si za ta kreativni kompromis, ki sem ga uspela skleniti tako rekoč sredi noči. V avtu smo bili pol ure prepozno. Noben od naju ni vedel, kam točno sploh moramo. Na zadnjih sedežih je ždel kup sitnih otrok. Za razliko od naju so točno vedeli, kam. Gremo na izlet “v brez zveze”. To je kraj, kjer so bili že velikokrat. Približno vedno, ko se odpravimo v hribe. Potem je eden od njih rekel, da mu je slabo. Ustavili smo itak prepozno. Še dobro, da ni sedel na sredini in je lahko bruhal skozi okno. Zaradi tega smo ustavili celo karavano — torej še dve družini, ki sta šli zraven. Jasno, da nismo imeli robčkov. Hvala tisti drugi mami, ki jih je imela. Otroke smo spustili na travnik, kjer so v zrak spuščali nekakšen mini helikopter. Dokler niso izgubili gumice, brez katere ne moreš nič. Vsi smo jo zaman iskali še naslednje pol ure. Nismo je našli. Trava je bila visoka, zato smo bili mokri do kolen, otroci pa do riti. En od njih se je cmeril, ker je ostal brez igrače.

Puter in štrudelj

Da veš, kaj se je potem dogajalo, ti ni treba veliko razmišljati. V bistvu je dovolj, če si bil nekoč otrok, ki so ga gnali gor in dol po hribih. Ker človeku, ki je star sedem plus, se to ne da. Potem te enkrat po tridesetem spet prime. To je približno takrat, ko začneš v klance gnati svoje otroke. Po treh urah smo prilezli na vrh. Ker v bistvu je tako, da mularija vmes tudi pozabi, da se jim dogaja svetovna katastrofa. Ko jim daš sendviče, v katerih je samo puter, se pa spet spomnijo. Sploh ker je bila potem še jota zanič: “Mislim, mami, kam si me to pripeljala?! Samo eno v redu joto bi. A je tok težko?” Jasno, da tudi štrudlja ni bilo.

Zagata na 2.000 metrih nadmorske višine

Do tukaj je bilo vse še bolj ali manj predvidljivo, potem se je pa res zakompliciralo. Med fuzbal tekmo na tem slavnem visokogorskem igrišču si je glavni napadalec zvil gleženj. Ta blazno požrtvovalni človek je bil po naključju moj življenjski sopotnik in oče mojih treh otrok. No, zdaj pa povejte. Kaj narediš na 2.000 metrih nadmorske višine s tipom, ki ne more hoditi? Zraven imaš pa še tri mulce, v sendvičih samo puter, zanič joto, štrudlja pa sploh nimaš. Jaz sem šla kar spat. Zaspala pa nisem, ker na skupnih ležiščih ljudje smrčijo in počnejo še marsikaj (tukaj bi lahko spet omenila joto, ampak je ne bom). Vmes sem morala s poškodovancem na stranišče, kar je bilo videti tako, da je revež poskakoval po eni nogi in se z vso težo naslanjal name. Tresla se je celotna koča. Ljudje so družno nehali smrčati, ker so se vsi zbudili. fi

Epilog

Zjutraj je bilo z gležnjem še slabše. Ampak v bistvu nas je skrbelo po nepotrebnem. Ker v naših gorah lahko pokličeš 112, poveš, da ne moreš dol, in te pridejo iskat. Imeli smo torej ta filmski moment, ko moškega odpeljejo z helikopterjem, ženska pa s tremi otroki in z razmršenimi lasmi ostane v divjini in zre za njim. Vsi trije otroci jokajo, ne zato, ker odhaja, ampak ker niso mogli z njim. Ker potem bi lahko vsaj o čem poročali v šoli, zdaj bo pa bolj žalost. Namesto poleta so morali še na en hrib in na koncu v eni rundi nazaj do avta. Za povrhu je bil ravno na tisto nedeljo v Kamniku Dan narodnih noš. Zaradi nepopisne gneče še obljubljene pice niso dobili. Saj vem, da se sliši nenavadno. Ampak to je bil en super izlet. Jutri nadaljujemo. Gleženj je kot nov, sendviči so pa tudi že pripravljeni.