Moji trije sinovi so furt tam, zato se mi zdi pomembno, da grem včasih vprašat, kako jim gre.
Najbolj ga lomi najmlajši. To smo pričakovali. Zaradi drugih dveh me sicer še niso poklicali v šolo, ampak to se lahko še spremeni.
Ne bi razlagala, o čem govorimo na govorilnih, je pa zanimivo, s čim se skoraj praviloma začnejo. Učiteljica vzdihne, zmaje z glavo in reče nekaj v stilu: “Veste, gospa, takšni so pač fantje.”
V vseh teh sedmih letih o tem z učiteljicami še nisem razpravljala, ker vem, kaj mislijo. Se mi pa vseeno zdi, da bi ga lahko zadržale zase. Doma nimam celega razreda. Imam tri fante. Majhen vzorec, ki pa lahko tudi marsikaj potrdi in ovrže. Sploh zdaj, ko sem izbrskala še cel kup raziskav o tem, v kateri koš v šolah tlačijo fante in v katerega punce.
Punce so bolj pridne
Velikokrat slišimo, da so deklice pridne in pri miru, fantje pa preveč živahni in neposlušni.
V šoli velja, da so punce v povprečju bolj uspešne kot fantje. Bile naj bi bolj zbrane in osredotočene, pa tudi bolj vestne in urejene. Poleg tega naj bi se lepše obnašale in imele boljše ocene.
Zato v našem šolskem sistemu — vsaj na prvi pogled — prideš bolje skozi, če si punca. Bolje prideš skozi tudi, če si njena mama. Ideal za prenekatero učiteljico je pač deklica.
Pridna, skoncentrirana in nemoteča, ki tiho in pri miru sedi v prvi klopi in naredi vse, kar ji naročijo. Verjamem, da marsikateri učitelj rad uči tudi fante, ampak po mojem je precej takšnih, ki ne bi imeli nič proti, če bi v njihovem razredu sedele same pridne punce.
Fantje ne znajo biti pri miru. Kar naprej motijo pouk, velikokrat ne delajo domačih nalog in jih za šolo bolj malo briga. Če se spomnim na svoje tri, to ni daleč od resnice. Včasih pomislim, kako bi bilo, če bi namesto treh mulcev imela tri hčerke, ki bi imele same petke. Čeprav se mi dozdeva, da moji otroci v nobenem primeru ne bi bili pridni in poštirkani.
Pametnjakovič
V 7. razredu je med fanti moderno, da se delaš, da ti za šolo dol visi.
Zadnjič je bil Rožle vprašan in je dobil štiri. To je že od začetka osnovne šole njegova najpogostejša ocena. Skupaj z njim je bila vprašana tudi ena od sošolk, ki je znala za pet. “Valjda je dobila pet, če je pa dobesedno povedala vse, kar piše v knjigi. Sploh mi ni jasno, kako si lahko zapomni vsako besedo,” je komentiral njeno oceno, ko je prišel domov. “Jaz sem si trikrat prebral, pa je. Petke so itak za punce. Meni so štirke čisto okej.”
Punce so pridne, fantje pa bistri
Pravijo, da dečki v povprečju bolje razumejo snov, deklice pa naj bi jo bolje obvladale, ker so se je naučile na pamet. Uspeh deklic da je posledica trdega, zavestnega dela, medtem ko naj bi se fantje učili mimogrede.
Tako misli marsikateri učitelj. Pa tudi učenec, če sem prav razumela svojega sina. Ko sem pisala tale članek, sem naletela na kar nekaj diplomskih in magistrskih nalog študentov pedagogike na to temo. Marsikateri študent se je pogovarjal z učiteljicami in ni jih bilo malo, ki so trdile, da so punce pridne, fantje pa brihtni.
Ni mi všeč, da imajo (moje) fante ves čas za nemogoče in problematične. Niti nočem, da bi sami sebe imeli za preveč pametne. Še najbolj pa me moti ideja o brihtnosti fantov in pridnosti punc. Če bomo o otrokih tako mislili, bodo takšni tudi postali. Ali pa so že.
Pa veliko ljubše bi mi bilo, če bi učiteljice začenjale govorilne ure s stavkom v stilu: “Veste, gospa, takšni so pač otroci.”
Prispevek je nastal v okviru projekta Uravnotežimo odnose moči med spoloma, ki ga izvaja Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
Takšni zastareli predsodki so na škodo vsem. Nekaterim fantom zato, ker jim dajejo “alibi”, da se jim ni treba lepo obnašati ali delati nalog ali dvigovati roke, ker so pač fantje. Na škodo so seveda tudi tistim fantom, ki ne ustrezajo temu stereotipu in so tihi in vestni in pridni.
Dekletom pa zato, ker jim ves čas vcepljamo, da morajo biti tihe in pridne in mirne in da njihove dobre ocene in uspehi niso posledica njihove brihtnosti, ampak pridnosti. Da ja ne bi bile drzne, samozavestne, po potrebi glasne in prepričane, da so sposobne marsičesa. Kar ima potem resne posledice, ko s temi globoko privzgojenimi predsodki do lastne sposobnosti stopijo na profesionalna področja.
Se strinjam otroci so in nic vec.
In ce imas repke za sabo bodi previden pri komentiranju drugih otrok. Velja pa, vec kot zahtevas od njih, vec dobis.
Sem učiteljica – glasbenica…morda zaradi tega malo drugačna, ne vem. V razredu imam rada razigrane in radovedne učence, rada imam (včasih nemogoča) vprašanja, smeh. Svoje delo obožujem. Še nikdar nisem pomislila, da se fantje in punce razlikujejo – razlikujemo se namreč vsi in “hvala bogu”, da je temu tako! Vsak učenec je individuum zase, takšnega ga sprejemam, vsak ima svoja močna področja in vsak ga kdaj “mimo pihne”, tudi mi odrasli. Učenje je lahko zabava in vsak učenec/učenka je sposoben doseči več kot morda sam verjame. Topla beseda, vzpodbuda, nasmeh, radovednost…Svetu bi manjkalo mavričnosti, če bi bili vsi enaki. Jaz sem ponosna, da otrok v meni ni umrl in še vedmo kakšno ušpiči! 😉
Mene bolj moti tisti del o učenju na pamet. Kako lahko učitelji tolerirajo in vzpodbujajo tak princip opravljanja izpitov? Potem pa ti zombiji isto nadaljujejo še na faksu in pojma nimajo kaj sploh berejo. In potem jih vprašam stvari za katerem vem, da so jih morali znati manj kot leto nazaj in čista tišina. Najbolj osnovne zadeve, nujne za razumevanje tematike, so izginile iz njihovih napiflanih glav in moramo še enkrat ponavljati isto. Pa bohnedej da predlagam naj si sami kakšno stvar še enkrat poiščejo in preberejo, ker to je seveda nepojmljivo, to jim moram jaz še enkrat odpredavat. Da ne govorimo o diplomah…
In ta vzorec izvira od začetka tega usranega šolskega sistema.