Tina in fantje
Fantje si knjige v knjižnici največkrat izposojajo po kriteriju, to bom, ker ima ‘superjunaško’ naslovnico, ali to bom, ker imajo v njej medvedi ta prave kožuhe poleg tega pa še piska, če se usedeš nanjo. Včasih sem nekatere knjige, ki so jih izbrali, sproti vračala na police in jih nadomeščala z novimi. Doma niti opazili niso, da sem priredila njihovo izbiro.
Odkar so vsi stari več kot pet, se ne pustijo več farbat. Obisk ene čisto navadne knjižnice je zato zame stres, zelo podoben tistemu, ki te doleti, če greš z otroki v trgovino. V obeh primerih hočejo nekaj, česar ti nočeš. V trgovini sladkarije, v knjižnici pa slabe knjige.
Nekoč sem neko mlado knjižničarko vprašala, kako izbereš knjigo za otroka, pa mi je rekla, naj si jo izbere kar sam. Naj le poslušam njegove želje, ker to pomembno prispeva k temu, da bo nekoč rad bral. Kot če bi mu prepustil nakup špecerije – naj si svobodno izbere, kar hoče, samo da bo potem to tudi pojedel. Vem, da je gospodična želela dobro, ampak to res ni bil dober nasvet. Posebno za to ne, ker si otrok sploh ne bi izbral knjige, ampak enega od zdrsanih DVD – jev, za katere ne vem, zakaj jih v knjižnicah sploh imajo.
V bistvu nisem za sistem ‘samo najboljše je dovolj dobro za mojega otroka’. Po mojem bolj drži, da je samo najboljše zanj celo najslabše. Zato niti ni katastrofa, če se otrok včasih sreča z zanič knjigo. Pri tem se mi zdi smiselno kvečjemu to, da mu daš jasno vedeti, da ta knjiga res ni za nikamor.
Natan: “Glej, mami, iz šolske knjižnice sem prinesel tole knjigo Pokemon. A mi jo prebereš?”
Naključno preberem dva stavka: “Pikachu je ‘bliskovna miš’,” je rekel profesor. “Je sramežljiv, a včasih pokaže svoj ‘električni značaj’.”
Natan: “Ja, to, ampak od začetka.”
Jaz: “Ta knjiga je zanič in ti je ne bom prebrala, lahko pa jo sam, če hočeš.”
In sva bila zmenjena. Slabe knjige berejo sami, jaz jim bom pa dobre.
Eden od kriterijev za izbiro so zlate hruške, ki jih dobrim knjigam za otroke in mladino vsako leto podeli Mestna knjižnica Ljubljana. Njihov podaljšek je Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig, v katerem vse knjige, ki so izšle v preteklem letu, dobijo oceno. Lahko so odlične (to so tiste s hruškami), zelo dobre, dobre, pomanjkljive ali pogrešljive. Če si vzameš nekaj časa, ugotoviš, da je vsako leto približno polovica izdaj označena z zadnjima dvema ocenama, kar pomeni, da lahko otrok vsakič drugič izbere knjigo, ki je zanič. Verjetnost je pravzaprav še večja, saj so knjige z repa lestvice po navadi tiste, ki imajo ‘superjunaško’ naslovnico in so za otroke že na prvi pogled bolj privlačne.
Nazadnje je bilo ocenjenih 844 knjig, ki so izšle v letu 2012. Med njimi je bilo 99 odličnih, 121 zelo dobrih, 171 dobrih, 234 pomanjkljivih in 219 pogrešljivih. Novih odličnih knjig je v letu 2012 izšlo 61, zelo dobri sta izšli 102, dobrih je bilo 152 knjig, pomanjkljivih 216 in pogrešljivih prav tako 216. Preostalo so bili ponatisi. Teh je bilo pri zadnjih dveh kategorijah najmanj, kar pomeni, da se zanič knjig vsaj ne tiska več kot enkrat.
Zanimiva je tudi statistika izvirne literature za otroke. V letu 2012 je izšlo 296 knjig, ki so jih napisali slovenski avtorji. Med 44, ki so dobile oceno odlično, je bilo 30 ponatisov, kar pomeni, da so slovenski pisatelji v letu 2012 napisali samo 14 odličnih knjig (od skupno 844 izidov v enakem obdobju!). Slovenski založniki pravijo, da so izvirne knjige dražje od prevodnih, jaz pa se sprašujem, kje se vsako leto najde denar za enormno količino slabih.
Po mojem knjižnice teh knjig ne bi smele niti naročati (in jih plačevati z davkoplačevalskim denarjem). Pa jih. To pokaže že površen sprehod po Cobissu. Ne kupijo jih sicer toliko kot tistih s hruškami, nekaj izvodov pa se zagotovo znajde na policah skoraj vsake slovenske knjižnice.
Fantje imajo v svojih sobah knjižne police, na katere gredo približno trije metri knjig. Za potrebe tega teksta sem jih prosila, da vsak izbere svojih pet najljubših. Med izbiranjem smo se zabavali precej bolj kot se običajno v knjižnici. Nekaj smo jih celo še enkrat prebrali, ker je bila odločitev težka:
Vital, 5 let:
1. Anja Štefan: Melje, melje mlinček
2. Andrej Rozman Roza: Mihec gre prvič okrog sveta
3. Julia Donaldson: Polž na potepu na kitovem repu
4. Josip Vandot: Kekec in Pehta
5. H. Ch. Andersen: Leteči kovček
Natan, 7 let:
1. Sven Nordqvist: Palačinkova torta
2. Astrid Lindgren: Pika Nogavička
3. Jim Davis: Garfield vam želi srečno
4. Svetlana Makarovič: Mesečinska struna
5. Barbara Simoniti: Močvirniki
Rožle, 11 let:
1. Žiga X Gombač: Polnočna zajeda
2. Anton Ingolič: Tajno društvo PGC
3. Tadej Golob: Zlati zob
4. Branka Jurca: Uhač in njegova druščina
5. Zep: Titeuf – Ne mi težit!
Draga Tina, komaj sem že čakala tvoj novi članek. Zame si nekaj najboljšega, kar sem spoznala v zadnjem času (na Twiterju te je nekdo pohvalil in tako sem odkrila tvojo stran). Občudujem te, kako si zmogla na vsej svoji poti ohraniti pravo ljubezen, zdravo pamet in pristno človeškost. Pogumno, Tina, naj ti življenje prinese veliko sreče!
Draga Barbara, eh, sploh ne vem kaj naj rečem:) hvala za tako lepo pohvalo. Srečno tudi tebi!
Meni gredo pa najbolj na živce tiste za par evrov iz raznih supermarketov,navadno z čudno skrajšanimi klasičnimi pravljicami z veliko risb močnih barv. Ob teh se kr stresem. Najbolj pa uživam pri branju knjig Svetlane Makatovič. Se kar povrnem v svoje otroštvo. 🙂
Jaz ravno zaradi tega z otroki ne hodim v supermarkete – ne gre samo za knjige. Tukaj so še igrače, sladkarije pa tudi ostala živila – npr. jogurti z raznimi slikcami, pa razni sokovi itd. raje jih ne vzamem sabo kot pa da gledam vse te hrepeneče poglede. Tolažim se, da jih bo enkrat minilo. Pri starejšem opažam, da tudi to pride:)
Tudi moji želijo kar naenkrat te plišaste igrače, čeprav se do sedaj sploh nikoli niso igrali z njimi! Včasih je res težko ostati zvest samemu sebi in ne popuščati, ko gre za podobne zadeve. Ampak moramo- tako otrok pridobi dosti več kot če mu vse prinesemo na pladnju …
Na srečo je naša trgovinica v bližini majhna in ni veliko teh zadev, ker jaz hitro popustim pred hrepenečimi pogledi :). So pa te reklame zelo zelo agresivne. Npr.trenutno šparova plišasta sadje in zelenjava. V vrtcu 6 letnika ima večina otrok te zadeve in zadnjič sem se čisto zapletla, ko sem mu skušala razložit zakaj on te igrače ne bo dobil in da je ne rabi. No pa sta jo oba s sestrico včer od starih staršev in zdaj celo noč poslušam, ko se za sekundo prebudita iz sanj “kje je moj korenček, kje je moja hruška” ? 😉
Citiram: “Od tega jih je skoraj polovica zanič”
To je dobra novica. To pomeni, da jih je dobra polovica dobrih.
Hura!
…. med njimi, ki do mladih bralcev ne najdejo, so tudi take, ki so prezrte,
ker se jih ne reklamira,
ker so izšle pri založbah do katerih ima kdo predsodek že v naprej ( npr. pri Družini je izšlo kar nekaj kvalitetnih zgodb, ki vzgajajo, pa jih ni mogoče najti ne v Mladinski, ne na pošti, ampak zgolj in samo v katoliških knjigarnah),
ker jih je napisal en xy in ne npr. Svetlana M., pri kateri marsikdo v naprej predpostavlja, da ima fajn zgodbice…
Tudi v okviru literarnega natečaja mladih Z domišljijo na potep je par zgodb, da jih bereš z odprtimi usti…
Cedilo pa, vsaj kdaj pa kdaj moramo “nastaviti” starši, čeprav se mi postavlja dilema a ni vseeno bolje, da bere “šunt” in si kasneje razvije gurmanski bralni okus, kot pa da bere kar “mora” in knjigo zasovraži… Čeprav tudi tu v prvi vrsti vzgaja zgled- kjer berejo starši, je verjetneje da bodo brali tudi otroci…
Jaz pa mislim da bi si otrok sam moral izbirati knjige pa ceprav pod budnim ocesom starsev.Je pa tudi res da so dandanasnje knjige navadno sranje…zdaj so ze po vseh risankah napisane knjige…najbolje je da otroci berejo svetlano makarovic in andersena,jih vsaj ne poneumlja. Ampak ja najbolje da mu stars da izbor knjig,ki jih sme prebrati in si sam eno ali dve izbere s tam. Imam sina ki je v petih letih prebral samo tiste knjige ki jih je rabil za solo. Hcerke (13 let) pa bereta naprestano..knjige sta si zmerom izbirale same in zaupam njuni presoji (bereta harry potterja,percy jacksona,gospodarja prstanov…-zaceli sta si izposojati tudi lazje knjige v latinscini!!)
Super članek… Vedno me nasmejiš.
Hvala 🙂
Ines